Kemija

Kemija je temeljna naravoslovna in zato eksperimentalna veda. Pri kemiji je najbolj očarljivo dejstvo, da je možno veliko stvari našega vsakdana pojasniti in razložiti, dokazati s poskusi.

Lavoisier je v 18. stoletju tehtal snovi pred reakcijo in po njej. Izkustvo in sistematično merjenje sta osnova znanstvenega pristopa, z Lavoisierevimi besedami: »Umetnost zares koristnih poskusov je v tem, da pri njih ničesar ne opustimo in vse opazimo.«

Že v davnih časih so ljudje poleg zlata poznali tudi druge kovine (verjetno je bil baker prva kovina, ki so jo poznali, saj so bakrene predmete našli v starejših grobovih kot pa zlate in srebrne) in dve nekovini – ogljik in žveplo, vendar slednjih niso šteli med elemente, saj nista bila obstojna kot zlato. Tako je npr. žveplo zgorelo in se sprememenilo v dražljiv dim, svinec pa se je spremenil v prašek, ki sploh ni imel lastnosti kovine. Ker je bilo videti, kot da so se snovi kar tako spremenile druga v drugo, je prišlo do vseh mogočih napačnih sklepanj. Tako je bilo splošno razširjeno prepričanje, da je mogoče tudi najdragocenejšo snov vseh snovi – zlato – pridobivati iz cenenih materialov. Tako je nastala veda alkimija, s katero so se ukvarjali do konca 17. stoletja, vendar brez zaželenega uspeha.
Vse življenje na Zemlji usmerjajo kemijske reakcije. Vsaka molekula v naravi imajo svoj pomen. Poenostavljeno si predstavljamo molekule kot sestavljenke iz različnih atomov. Obstajajo številni primeri molekul, ki se pod vplivom okolja, naravnega ali umetnega, spreminjajo. Zakaj obstaja tolikšna raznolikost molekul? Kakšna je njihova vloga v življenju? To sta samo dve vprašanji, na kateri poznamo majhno število odgovorov. Največji čudež življenja brez dvoma predstavlja voda. Le to sestavljajo molekule vode, vsaka molekula vode pa je sestavljena iz dveh atomov vodika in enega atoma kisika.

Narava je največja kemična tovarna na svetu, saj letno proizvaja približno 1011 ton (sto milijard ton) polisaharidov, predvsem škroba in celuloze. Še ena posebnost, s katero se srečujemo v naravi, so vonjave.  Hlapni del surove kave vsebuje prek 220 spojin, vonj po kuhanem mesu sestavlja okoli 350 spojin in vonj vina do 900 spojin.

Organski in biokemijski del kemije je zelo barvit in prisoten na vsakem koraku, le da se tega običajno sploh ne zavedamo.

Organska kemija je kemija ogljika in njegovih spojin, ki jih imenujemo organske spojine, in med drugim sestavljajo gradnike življenja. Zakaj je element ogljik gradnik vseh organskih molekul, zakaj je najbolj primeren? Od vseh elementov ima le ogljik sposobnost tvoriti različne vrste molekul, v katerih so ogljikovi atomi med seboj povezani z enojno, dvojno ali trojno vezjo in se na ta način sestavljajo v majhne ali neskončno dolge verige, obroče in druge zapletene vrste molekul. Maščobe, sladkorji, proteini in aminokisline so spojine, v katerih nastopa ogljik kot glavni element. Vsa oblačila, ki jih nosimo, bodisi naravna ali sintetična, so iz organskih vlaken in barv. Enako velja za mila, detergente, kozmetiko, parfume, pohištvo, zavese, preproge, plastične predmete, slike, hrano in še številne druge snovi. Prav tako je organska kemijska industrija, ki vključuje petrokemijo, agrokemijo, polimerno kemijo, farmacevtsko kemijo, proizvodnjo barv in različnih premazov ter ne nazadnje živilsko industrijo, med največjimi na svetu.

Izdelki sintezne kemije so bistveno izboljšali kakovost človeškega življenja (zdravila, pesticidi, polimeri, bencin in druga goriva), po drugi strani pa ustvarjajo številne okoljske težave. Zaradi knjige R. Carsonove »Pomlad brez ptic« je bil DDT proglašen za spojino, ki je nevarna za okolje in človeka. To dejansko tudi je. Vendar so vsi pozabili, da je bil DDT ena najbolj dragocenih sinteznih spojin, sad človekove ustvarjalne dejavnosti, ker so z njim začasno zatrli malarijo in s tem rešili najmanj 30 milijonov človeških življenj.

Velika večina ljudi ne ve, v kolikšni meri je živi svet odvisen od številnih vplivov kemijskih spojin. Zapletenost in prepletenost kemijskih sporočil v vsakdanjem življenju bi morali poznati predvsem zato, da bi bili bolj pozorni do okolja, da ne bi rušili naravnega ravnovesja in ogrožali svojega obstoja.

Ob kemijskih spremembah se vedno sprašujemo, ne glede na to, ali je do njih prišlo v naravi ali v laboratoriju: Kako poteka sprememba? Zakaj poteka tako? Čemu služi ta element ali molekula?

Na koncu pridemo do zaključka, da so vse stvari in vsa živa bitja na Zemlji tesno povezana s kemijo. In čisto na koncu: “Mar ni tudi za ljubezen potrebna kemija?”