Inštrukcije mikroekonomije

Mikroekonomija je veja ekonomije, ki se ukvarja z manjšimi udeleženci v gospodarstvu (podjetja, potrošniki, …) in proučuje odnose med njimi. Proučuje recimo, kako si posamezni potrošnik oblikuje svoje povpraševanje, glede na njegove preference in finančne zmožnosti, ali kako si posamezno podjetje oblikuje ponudbo, glede na svoje proizvodne zmožnosti in stroške. Proučuje tržno povpraševanje in ponudbo, kako kakšna sprememba v ekonomiji vpliva na posamezne subjekte v gospodarstvu, kako posamezne tržne strukture (popolna konkurenca, monopolistična konkurenca, oligopol, kartel, monopol) vplivajo na razmere na trgu in podobno. Mikroekonomija je torej proučuje bolj lokalne stvari v gospodarstvu, medtem ko makroekonomija proučuje gospodarstvo kot celoto.

Kako razmišljati kot ekonomist?

Da lahko začnemo razmišljati kot ekonomist, moramo najprej spoznati nekatere osnovne pojme. Najprej se postavimo v vlogo potrošnika. Tu v mikroekonomiji želimo spoznati osnovne vplive posameznih dejavnikov, zato bodo vsi modeli zelo poenostavljeni. Recimo, da smo potrošnik in se odločamo o nakupu dveh dobrin, X in Y. Ceno dobrine X označimo s P_x, ceno dobrine Y pa s P_y. Recimo, da imamo M denarnih enot razpoložljivega dohodka. Potem lahko vse možne kombinacije dobrin X in Y opišemo z neenačbo . Če to neenačbo spremenimo v enačbo, dobimo premico cene oziroma premico alternativnih možnosti potrošnje. Velja, da so vse kombinacije dobrin X in Y, ki so pod premico cene, ne optimalne, vse kombinacije dobrin, ki so nad premico cene, pa so nedostopne finančnim zmožnostim potrošnika. Za potrošnika so optimalne vse kombinacije dobrin X in Y, ki ležijo na premici cene. Če se sedaj postavimo še v vlogo podjetja, lahko na podoben način definiramo transformacijsko krivuljo. Sedaj bosta X in Y proizvodna dejavnika, med katerima se podjetje odloča. Transformacijska krivulja je krivulja vseh možnih kombinacij proizvodnih dejavnikov X in Y, ki so ravno še dostopne podjetju. Ponovno so vse točke, ki ležijo pod transformacijsko krivuljo, ne optimalne in vse točke, ki ležijo nad transformacijsko krivuljo, nedostopne. Za podjetje so optimalne vse kombinacije proizvodnih dejavnikov X in Y, ki ležijo na transformacijski krivulji. Tako premica cene, kot transformacijska krivulja se lahko premikata. Premica cene se lahko premakne vzporedno navzgor, če se potrošnikov dohodek poveča, oziroma vzporedno navzdol, če se potrošnikov dohodek zmanjša. Prav tako se lahko zarotira navznoter, če se cena bodisi dobrine X bodisi dobrine Y poveča, oziroma navzven, če se cena zmanjša. S transformacijsko krivuljo je podobno, le da tu vplivajo cene/stroški proizvodnih dejavnikov, nova tehnologija in podobno.  Sedaj si poglejmo še pojem oportunitetnih stroškov. Ti nastanejo, ko se ekonomski subjekt odloča med dvema alternativama in izbere eno od alternativ. Oportunitetni stroški so v tem primeru stroški izbrane alternative in hkrati zamujen dobiček neizbrane alternative. V mikroekonomiji se oportunitetne stroške računa kot količina enote ene dobrine, ki se je mora potrošnik odpovedati, da lahko potroši dodatno enoto druge dobrine. Oportunitetni stroški so tu enaki razmerju cen obeh dobrin. Pri podjetju pa so oportunitetni stroški enaki količini proizvodnega dejavnika, ki se ga mora podjetje odpovedati, da lahko uporabi dodatno enoto drugega proizvodnega dejavnika. V tem primeru se oportunitetne stroške računa kot odvod transformacijske krivulje v dani točki. Nazadnje si poglejmo še koncept elastičnosti. V mikroekonomiji se uporabljajo predvsem tri vrste elastičnosti: cenovna, dohodkovna in križna. Elastičnost je definirana kot odstotna sprememba količine če se cena/dohodek/cena druge dobrine spremeni za en odstotek. Cenovno elastičnost se uporablja, da preverimo, kako močen je vpliv spremembe cene na povpraševano/proizvedeno količino. Dohodkovno elastičnost se uporablja, da preverimo, ali je dobrina nujna ali luksuzna ter ali je normalna ali inferiorna. Križno elastičnost pa se uporablja, da preverimo, ali sta dve dobrini komplementa ali substituta.

Analiza povpraševanja in ponudbe

V mikroekonomiji razmere na trgu modeliramo s krivuljama povpraševanja in ponudbe. To sta funkciji cene v odvisnosti od količine izdelkov. Krivulja povpraševanja modelira povpraševanje potrošnikov po neki dobrini. Predstavlja, kolikšno količino dobrine želi potrošnik kupiti in po kakšni ceni. Krivulja je padajoča. To se da interpretirati v smislu, da če je nižja cena, bodo potrošniki želeli kupiti večje količine neke dobrine, oziroma bodo želeli kupiti manjše količine izdelkov, če je cena te dobrine višja.  Krivulja ponudbe pa modelira ponudbo podjetij na trgu. Podjetja se odločajo koliko bodo proizvedla in po kakšni ceni. Krivulja je naraščajoča. To se da interpretirati v smislu, da večje količine izdelkov proizvede podjetje, več stroškov ima in posledično zahteva tudi višjo ceno. V mikroekonomiji pogosto privzamemo, da sta krivulji povpraševanja in ponudbe premici. Pri analizi trga nas zanima, koliko izdelkov se bo proizvajalo na trgu in po kakšni ceni. Osnovna ideja je, da bosta cena in količina izdelkov na trgu takšna, kot ju določa presečišče krivulj povpraševanja in ponudbe. Temu presečišču pravimo ravnotežje. Za potrošnike in podjetja je najbolje, če je trg v ravnotežju, vendar v praksi to ni vedno mogoče. Recimo, da država uvede minimalno predpisano ceno (za nas je relevantno, da je minimalna predpisana cena višja od ravnotežne, saj sicer ne vpliva na ravnotežje). Ker je cena višja od ravnotežne, so potrošniki pripravljeni kupit manj izdelkov kot v ravnotežju, podjetja pa so pripravljena proizvesti več kot v ravnotežju. Nastane torej presežek ponudbe. To pomeni, da je na trgu več izdelkov, kot so jih potrošniki pripravljeni kupit, kar je slabo za podjetja. Podobno, če država uvede maksimalno predpisano ceno (tu je za nas relevantno le če je ta cena nižja od ravnotežne cene, saj sicer ne vpliva na ravnotežje). V tem primeru bodo potrošniki pripravljeni kupit več izdelkov kot v ravnotežju, saj je cena nižja, medtem ko bodo podjetja pripravljena proizvajat manjše količine izdelkov. Tukaj nastane presežek povpraševanja. V praksi to pomeni, da je izdelkov premalo in jih ne morejo kupit vsi potrošniki, ki si jih želijo kupit. Sedaj pa si poglejmo še vpliv davka in subvencije na krivulji povpraševanja in ponudbe. Če država uvede davek proizvajalcu, se krivulja ponudbe pomakne proti koordinatnemu izhodišču. Pravimo, da se ponudba zmanjša. Če pa država uvede subvencijo proizvajalcu, se krivulja ponudbe pomakne stran od koordinatnega izhodišča. Pravimo, da se ponudba poveča. Podobno se zgodi, če država uvede davek ali subvencijo potrošniku, le da se v tem primeru premakne krivulja povpraševanja.

Obnašanje potrošnikov in podjetij

V poglavju Kako razmišljati kot ekonomist je bila na kratko predstavljena premica cene, ki je enaka množici optimalnih kombinacij dobrin X in Y, ki ju lahko potrošnik potroši. Da pa bi točno vedeli, katero od teh kombinacij bo potrošnik izbral, je potrebno definirati še potrošnikove preference. Modeliramo z indiferenčnimi krivuljami. To so krivulje vseh možnih kombinacij dobrin X in Y, ki prinašajo potrošniku enako raven zadovoljstva. Poznamo več različnih oblik indiferenčnih krviulj. Pri mikroekonomiji se najbolj uporabljajo Cobb-Douglasove indiferenčne krivulje ter krivulje za popolne substitute in popolne komplemente. Cobb-Douglasove indiferenčne krivulje so oblike U = X^a * Y^b. Za njih velja, da bo potrošnik trošil tisto kombinacijo dobrin X in Y, kjer je indiferenčna krivulja tangentna na premico cene (ima enak naklon kot premica cene). Indiferenčne krivulje za popolne substitute so premice. Dve dobrini sta popolna substituta takrat, ko lahko eno dobrino takoj zamenjamo z drugo, torej sta izdelka popolnoma enaka s stališča potrošnika. V tem primeru potrošnik troši bodisi samo dobrino X bodisi samo dobrino Y (odvisno od naklona premice cene in indiferenčne krivulje). Indiferenčne krivulje za popolne komplemente so v obliki črke L. Dve dobrini sta popolna komplementa, ko potrošnik potrebuje obe dobrini oziroma ju vedno troši v enakem razmerju. V primeru popolnih komplementov potrošnik troši kombinacijo dobrin X in Y, kjer se indiferenčna krivulja dotika premice cene. Podoben koncept velja tudi pri podjetjih. Podjetje se odloča med kombinacijami proizvodnih dejavnikov X in Y (po navadi delo in kapital). Krivulja izokvanta, oziroma krivulja enakega proizvoda je krivulja, ki povezuje vse kombinacije proizvodnih dejavnikov X in Y, ki vrnejo enako količino proizvoda. Obstaja spet več vrst izokvant, najbolj pogoste pa so Cobb-Douglasova krivulja, krivulja za popolne substitute (premica) in krivulja za popolne komplemente (v obliki črke L).  Tu je tudi krivulja izokosta oziroma premica enakih stroškov, ki povezuje vse kombinacije proizvodnih dejavnikov X in Y, za katere ima podjetje enake stroške. Podjetje bo uporabilo tiste kombinacije proizvodnih dejavnikov X in Y, kjer je izokvanta tangentna na izokosto, če ima Cobb-Douglasovo izokvanto, samo proizvodni dejavnik X ali samo Y, če je izokvanta premica, in točko, kjer se izokvanta dotika izokoste, če sta proizvodna dejavnika popolna komplementa.

Proizvodnja in proizvodni stroški

Na področju proizvodnje je predvsem pomemben koncept produkcijske funkcije. To je funkcija dveh proizvodnih dejavnikov, ki vrneta neko količino proizvoda. Produkcijska funkcija se razlikuje na dolg ali na kratek rok. Na kratek rok je en proizvodni dejavnik fiksen, zato je produkcijska funkcija potem funkcija le ene spremenljivke. Iz produkcijske funkcije lahko izpeljemo tudi krivulje celotnega, povprečnega in mejnega proizvoda. Krivulja celotnega proizvoda sledi neposredno iz produkcijske funkcije, krivulja mejnega proizvoda je enaka odvodu krivulje celotnega proizvoda, krivulja povprečnega proizvoda pa je enaka količniku med celotnim proizvodom in proizvodnim dejavnikom, ki ga proučujemo. Pri produkcijski funkciji je tudi pomemben koncept donosov obsega. Če podjetje poveča količino proizvodnih dejavnikov za nek faktor in se pri tem proizvedena količina poveča za ta isti faktor, govorimo o konstantnih donosih obsega. Če podjetje poveča količino proizvodnih dejavnikov za nek faktor in se proizvedena količina poveča za manj kot ta faktor, govorimo o padajočih donosih obsega, če pa se proizvedena količina poveča za več kot ta faktor, pa govorimo o naraščajočih donosih obsega. Sedaj pa si oglejmo še stroške. Vse stroške, ki jih ima podjetje, imenujemo celotni stroški. Celotne stroške delimo na fiksne in variabilne stroške. Fiksni stroški so stroški, ki niso neposredno povezani s proizvodnjo (najemnina, plače delavcev, …). Variabilni stroški pa so stroški, ki nastanejo neposredno s proizvodnjo (npr. stroški materiala).  Fiksni stroški so enaki, ne glede na to, koliko proizvodov podjetje proizvede, medtem ko se variabilni stroški višajo s količino proizvodov. Vsota fiksnih in variabilnih stroškov je torej enaka celotnim stroškom. Obstajajo še mejni stroški, ki so enaki odvodu celotnih stroškov. Predstavljajo pa dodatne stroške, ki nastanejo, če podjetje želi proizvesti dodaten proizvod. Potem so tu še povprečni (celotni) stroški, ki so enaki količniku med celotnimi stroški in količino proizvodov. Na podoben način so povprečni variabilni stroški enaki količniku med variabilnimi stroški in količino proizvodov ter povprečni fiksni stroški količniku med fiksnimi stroški in količino proizvodov. Na dolgi rok so vsi stroški variabilni (torej fiksni stroški so enaki 0). Prav tako obstaja tudi povezava med krivuljami stroškov in proizvodov. Velja, da sta krivulji mejnega proizvoda in mejnih stroškov inverzni, prav tako tudi krivulji povprečnega proizvoda in povprečnih variabilnih stroškov.

Analiza tržnih struktur: popolna konkurenca, monopolistična konkurenca, oligopol, kartel in monopol

Popolna konkurenca je tržna struktura, kjer na trgu deluje veliko število podjetij, ki proizvajajo identične (s stališča potrošnikov) izdelke in imajo nizke vstopne stroške. Pri popolni konkurenci podjetja nimajo vpliva na ceno, ceno določi trg. Podjetja torej lahko konkurirajo le s količino proizvodov. Podjetje želi optimizirati svojo proizvodnjo tako, da maksimizira dobiček. Pri popolni konkurenci je to tam, kjer je cena enaka mejnim stroškom. Na trg popolne konkurence lahko vstopi vsako podjetje, saj so vstopni stroški nizki. Ali bo podjetje proizvajalo, pa je odvisno od cene, ki jo določi trg. Če je cena višja od povprečnih stroškov podjetja, se podjetju splača proizvajat, saj proizvaja z dobičkom. Če je cena nižja od povprečnih stroškov, vendar višja od povprečnih variabilnih stroškov, se podjetju na kratek rok splača proizvajati, saj pokriva variabilne stroške (fiksnih pa ne). Če pa je cena nižja od povprečnih variabilnih stroškov, se podjetju ne splača proizvajati, saj s prodajo ne pokrije niti tekočih (variabilnih stroškov). Točka, kjer je cena enaka minimumu povprečnih variabilnih stroškov, se imenuje točka indiferentnosti. To je točka, kjer je podjetje indiferentno, ali še proizvaja ali ne. Točka, kjer je cena enaka minimumu povprečnih stroškov, se imenuje točka preloma. V tej točki ima podjetje dobiček enak nič. Na dolgi rok lahko pri popolni konkurenci podjetja vstopajo in izstopajo, zato se oblikuje ravnotežje v točki preloma. Torej na dolgi rok imajo podjetja v popolni konkurenci dobiček enak nič. Naslednja tržna struktura je monopolistična konkurenca, kjer je še vedno veliko podjetij, vendar njihovi izdelki niso več identični, zato podjetja malo konkurirajo med sabo tudi v ceni in ne več samo v količini. Sledi tržna struktura oligopol, kjer je na trgu manjše število podjetij, ki vodijo celoten trg. Zadnja tržna struktura je monopol. Tu je na trgu zgolj eno podjetje. Ker je podjetje samo, lahko prosto določi ceno in količino. Monopolistično podjetje želi maksimizirati dobiček, kar stori tako, da proizvaja količino izdelkov, kjer so mejni stroški enaki mejnim prihodkom, ceno pa postavi v višini povpraševane cene. Pri oligopolu je potrebno izpostaviti še tržno strukturo duopola, kjer sta na trgu dve podjetji. Duopolistični podjetji si med seboj konkurirata bodisi s ceno bodisi s količino proizvodov. Konkuriranje s ceno lahko modeliramo z Bertrandovim modelom, konkuriranje s količino pa s Cournotovim modelom. Pri oligopolu se lahko še pojavi tržna struktura kartel, ki je sicer prepovedana, saj uničuje konkurenco. Pri kartelu se več podjetij med seboj združi in se dogovori za ceno ali količino proizvodov z namenom, da bi si tako povečali dobiček.

Ekonomska učinkovitost

Kako učinkovita je neka tržna struktura lahko merimo na več načinov. Predvsem se osredotočamo na splošno gospodarsko blaginjo. Tu je predvsem pomemben koncept mrtve izgube. Pri popolni konkurenci je trg najbolj učinkovit, saj se proizvaja velika količina izdelkov po nizki ceni. Pri ostalih tržnih strukturah pa je proizvedena količina zmeraj manjša od količine pri popolni konkurenci, cena pa je višja. Mrtva izguba je enaka ploščini med točko (cena,količina) tržne strukture in točko (cena,količina) popolne konkurence. Večja kot je mrtva izguba, večja je izguba blaginje in večja je tržna neučinkovitost. Največja je mrtva izguba pri monopolu, nato oligopolu in nato monopolistični konkurenci. Pri popolni konkurenci pa je mrtva izguba enaka nič.

Ekonomika blaginje in splošno ravnotežje

Ekonomika blaginje se ukvarja predvsem s tem, kako doseči čim večjo blaginjo v gospodarstvu kot celoti. Bori se za čim boljši standard v gospodarstvu. Obstaja več mer spremembe blaginje, na primer sprememba potrošnikovega presežka, compensating variation in equivalent variation. Splošno ravnotežje lahko modeliramo z Edgeworthovo škatlo. To  je graf v obliko pravokotnika, kjer je v spodnjem levem in zgornjem levem kotu nič. Škatlo lahko gledamo kot dva grafa, enega obrnjenega kot da bi gledali prvi kvartil v koordinatnem sistemu in drugega, kot da bi gledali tretji kvartil. Vsak od teh dveh grafov predstavlja enega potrošnika in vsakemu narišemo indiferenčne krivulje, ki označujejo preference posameznikov. Nato narišemo še premoženje obeh potrošnikov. Cilj je, da poiščemo, če obstaja kakšna kombinacija, ki bi bila boljša za oba potrošnika in se tja prestavimo. Če pa ne obstaja nobene kombinacija, ki bi bila boljša za kateregakoli od potrošnikov, smo našli splošno ravnovesje.

Tržne nepopolnosti

Trg je popoln, če lahko na njem dosežemo tako imenovano Pareto učinkovitost. To pomeni, da smo v takem položaju, kjer nobena sprememba nebi povzročila boljšega stanja za en ekonomski subjekt, pri čemer nebi ta sprememba povzročila slabšega stanja katerega drugega ekonomskega subjekta na trgu. Če tega ni mogoče doseči, govorimo o nepopolnem trgu. Nepopolnost trga povzročajo predvsem asimetrične informacije, javne dobrine, nepopolna konkurenca in eksternalije. Asimetrične informacije pomenijo, da niso vsi ekonomski subjekti enako informirani o razmerah na trgu. Zaradi asimetričnih informacij lahko pride do problema slabe izbire (ang. Adverse selection) ali pa moralnega hazarda. Javne dobrine so problematične predvsem s tega vidika, ker ne vlagajo vsi v javno dobrino, lahko pa jo uporabljajo vsi. Zaradi tega se seveda nobenemu ne splača vlagati v javno dobrino, vendar pa bi bilo vsem bolje, če bi jo imeli. To potem privede do neučinkovitosti na trgu. Neučinkovitost nepopolne konkurence je opisana v razdelku Ekonomska učinkovitost. Zadnje pa so eksternalije. Problem oziroma neučinkovitost trga povzročajo predvsem negativne eksternalije. To so na primer onesnaževanje, kajenje in podobno. Če ima nek ekonomski subjekt negativne eksternalije, s tem poslabša blaginjo vsaj enemu izmed preostalih ekonomskih subjektov. Če želi zmanjšati negativne eksternalije, mu to povzroči dodatne stroške ali izgubo blaginje, zato tega ne želi storiti. Tako se pojavi neučinkovitost na trgu, ker v nobenem primeru ne more biti dosežena Pareto učinkovitost.

Inštrukcije mikroekonomije

Inštrukcije mikroekonomije izvajamo v individualni in skupinski obliki ter v obliki delavnic z izdelanim kurikulumom. Inštrukcije in delavnice izvajamo v živo v naših učilnicah v Ljublani ter preko spleta.